Barvni prostor ali kako uloviti zelenega zajca.
Oblikovanje
Pa kaj za vraga so ti »barvni prostori«, se sprašuje marsikdo in hkrati potihem benti nad tem, da tega ne razume in hkrati potrebuje. Kaj torej so vsi ti ti opisi in oznake – Adobe RGB, sRGB, LAB, ICC…? Na kratko povedano so to numerični zapisi, ki določajo vrednosti posamezne barve, torej standardi. Ker ponavadi vse naprave (monitor, tiskalnik, digitalni aparat…) kažejo drugačno sliko, je nek standard nujno potreben. Treba je tudi razumeti da vsi te naprave niso enako sposobne prikazovati barv, da ne govorimo o mnoožici različnih proizvjalcev in težava je še večja. Že monitor ima zaradi svoje tehnologije težave prikazovati nekatere teoretično definirane barve, da o tiskalnikih sploh ne govorim. Pustimo ob strani torej še dejstvo, da imajo vsake oči svojega malarja. Potrebujemo torej nek standard, ki bo združeval to - na sto različnih koncih razvito opremo.
Dobrih deset let nazaj sta si Microsoft in HP zadala nalogo, da stvari malce uredita. Roko na srce – te stvari je imel Adobe že urejene, ampak njihovi pregrešno dragi izdelki so bili predvsem domena profesionalnih studijev, kjer so se posvečeni ukvarjali s pripravo za tisk na Apple mašincah. No, kakorkoli že, nastal je nov standard – sRGB, katerega ima danes vgrajena vsaka digitalna kamera, nekatere boljše, predvsem zrcalno refleksne pa še malce obširnejši Adobe RGB.
Zgornja shema prikazuje barvne modele v nekem teoretičnem LAB prostoru.
Kako torej najbolje pripraviti slikovne datoteke? Hja..odvisno seveda za kaj jih bomo potrebovali. Za večino potreb zadostuje sRGB barvni prostor, ki zelo dobro opisuje barve, le v modrozelenih odtenkih ga malce »nese« Adobe RGB. Uporabljamo ga lahko povsod, sploh pri prikazih na spletu, ker večina brskalnikov ne razume drugačnega modela in nam v primeru Adobe RGB-ja prikaže sprane barve. Barvne prostore lahko nastavimo/konvertiramo tudi v Photoshopu. Moramo pa vedeti, da večina tiskalnikov (tudi v labih, kjer se s tem ukvarjajo profesionalno) razume le sRGB in je za povprečno uporabo bolje pustiti fotografije v tej osnovni obliki. Če se bomo igrali s pretvorbo v Adobe RGB v upanju, da bomo tako dobili iz fotografije več odtenkov, smo se tukaj hudo ušteli. Pretvorba iz skromnejšega barvnega prostora v bogatejšega je že samo po sebi neumno, ker določenih informacij že v osnovi ni in jih nobena pretvorba ne pričara. Izpisane fotografije bodo blede in sprane. Numerične vrednosti so torej premaknjene višje in preprost tiskalnik tega ne razume. Saj mu ni za zameriti. Obnaša se namrešč po najbolj razširjenem standardu, kot prej omenjei spletni bskalniki. Če smo sliko že zajeli ali dobili v Adobe RGB, jo enostavno konvetirajmo v sRGB in izpis bo spet lep. Nekaj drugega pa so profesionalni izpisovalni stroji in osvetljevalke, ki uporabljajo RIP tehnologijo. Tam datoteko prevzamejo krmilniki, ki jih opisujemo kot ICC opisi in so prilagojeni vsakemu stroju posebej. Takrat pa je zajem v Adobe RGB smiselen, ker bomo le tega konvertirali v ICC opis in in ker potrebujemo čim manj izgub – uporabimo torej barvni prostor, ki bo opisu nudil kar se da širok izbor odtenkov.
Barvni prostor CMYK (pravzaprav ni barvni prostor, ampak način razvijanja slikovnega materiala), uporabljamo pri ofset tisku in ima mnogo manjši barvni obseg kot zgoraj omenjena RGB-ja. Tudi tukaj velja, da bi za optimalen retzultat načeloma morali poznati stroj na katerem se bo tiskovina izdelala, ker v tem primeru razvijemo sliko v ICC model ravno tega stroja. Tako bi maksimalno izkoristili njegove možnosti pravilnega in željenega prikaza na papirju. Seveda pod pogoji, da se pri osvetljevanju in tiskanju uporabljajo stroga pravila in je cel proces voden nadzorovano.
Še kratek nasvet – slikovni material moramo vedno hraniti v RGB datotekah, le pri uporabi za tisk si takrat izdelamo CMYK kopijo. Pri pretvorbi v manjši barvni prostor so določene informacije za vedno izgubljene in poti nazaj ni več. Pa smo ujeli zajca.
Tomaž Berčič
